Zunaj je lep dan. "Dej gremo nekam. Ajde, gremo. Kam pa? Ne vem, Grosuplje? Prou pa pejmo!" In smo šli. Dajc konča s šihtom, ga poberem, Kikija pobasam direkt iz gostilne, še Lejmrja sprot v Prečni in petkica je polna. Se ustavimo še v Jurki vasi, popoldanski kofe in počasi dalje. Avtoceste so dolgočasne, itak ni vinjete, pa klančkasto Dolenjska je tako lepa in vijugaste ceste tako grozno zabavne, bodisi je pod pnevmatiko asfalt bodisi makadam (Če grem še malo besedno offroad, kot zanimivost, globoko nekje v glavi se iz zgodovine še v osemletki spomnim, da smo se učili in je res. Beseda makadam dejansko izhaja iz priimka inovatorja samega, John London McAdama:)
Uglavnem, ob 5h popoldne končno zagledamo grosupeljski skejtpark, na njem pa za cel vrtec mlečnezobcev, ki poganjajo svoje skirce, kotalke, kolesa/ whatever ter, po končani domači nalogi, izkoriščajo svoje popoldansko, jesensko sonce. Njihova brezskrbnost pa lahko kaj kmalu postane naporna. Ampak, jebiga, naj se igrajo. Obračajo se triki, čas mine hitro, dan gre proti koncu, park je pod ključem, se zapre ob 19h, kar ti da vedeti prijazni upravitelj, ki nam pusti veselja še za dodatne pol ure. Čaka nas še nočna fura, gremo domov v Novo mesto
Včasih se nam preveč mudi na končno destinacijo, namesto, da bi si vzeli pot, kot sam cilj. Bo kr treba večkrat taku. Je bulš, velik bulš!
Še tripklip
Ni komentarjev:
Objavite komentar